Description
Sarajevo, pomlad 1992. Mesto, kjer je preplet kultur enako nemogoče ločiti kot sladkor in moko v kolaču, se znajde v obroču. Petinpetdesetletna slikarka in profesorica Zora verjame, da bo sovražnost trajala le nekaj tednov, in ostane v obleganem mestu. Z vojno se spopade pogumno, vztrajno in z neomajnim prepričanjem v moč umetnosti.
Elektrika pride – kar na lepem – sredi soparne avgustovske noči. Čeprav je polnoč mimo, bo po vsej stavbi kmalu zadišalo po pečenem kruhu.
Skozi priprte oči gleda dol na svoje mesto. Vse bledo žari v modri svetlobi. Na vzhodu, kjer v ozki dolini domujejo bombardirane mošeje, cerkve, knjižnice in hiše starega mesta, oblak prestreljuje škrlat. Težko je razločiti, ali je to prvi žarek vzhajajočega sonca ali odsev gorečih zgradb.
Sarajevsko rdeča. Tako se zdaj reče. Kakor da bi govorili o imenu oljne barve.
